Sunday, September 10, 2017

Hvala Bogu za Veter




Kako vam gre? Meni pisano, kot vedno ;) Življenju primerno. Saj se spomnite, kaj je rekel Kundera (in še mnogo drugih): sprememba je edina konstanta v življenju. Hvala bogu. Računamo lahko na to, da bo zapihal veter, razpihal vse, raztresel na vse strani neba. In nato bo Življenje vse skupaj znova sestavilo malo po svoje. Nikoli po moje. Vedno po Svoje. No, včasih malo tudi po moje. Kak trenutek, utrinek, občutek, dih.
Te dni sem se srečala s preteklostjo. Z delom, ki sem ga že skoraj čisto pozabila. Ja, skoraj mi je uspelo. Veter je pihal desetletja, razpihoval, razstavljal in sestavljal delce mojega življenja po svoje.

Ko sem razmišljala o svoji preteklosti in iskala, če je tam kaj takega, kar bi si želela narediti drugače, se vrniti tja in popraviti, nisem nikoli nič našla. No, te dni pa se je zgodilo nekaj, kar je razblinilo moje idealizirane spomine.

Obstaja nekaj, obstaja! Nekaj, česar v mladosti nisem naredila. Ker si nisem upala. Ker si nisem upala verjeti, da bi lahko. Ker nisem verjela, da sem vredna. Ker si nisem upala tvegat in poskusit. In nisem. Pa vse je bilo tam, pred mojim nosom, pripravljeno. Ponujeno. Kar nekaj časa. Življenje mi je prav potiskalo pod nos zrelo, pomembno priložnost, pot. Jaz pa: ne, to ni mogoče, to se mi samo zdi, strah, strah, 'cvik, cvik'. In je šla mimo. In prišla je še enkrat, in še enkrat. Vendar nikoli več tako zrela in pripravljena, kot takrat. Priložnost zamujena.... saj veste kako to gre, kajne. Variacije na temo.

In sem točno tegale ohlajenega septembra 2017 našla razlog, ki sem ga že velikokrat iskala, pa nikoli našla. Zakaj si želim ponovnega rojstva. Tole, česar nisem izživela/nisem naredila, želim narediti v naslednjem življenju. V tej ali kakšni podobni obliki. Sto let gor ali dol, razsvetljenje lahko počaka. Saj itak že dolgo čaka ;)

Ko sem stala na robu med tu in onkraj, enkrat tam v Indiji, sem spoznala, da še nočem čez. Ne, imam še opravke, ne grem. In zdaj sem se spomnila še opravkov, ki sem si jih pustila še za naslednje življenje. Prav res. Prav res. Prav res mi je žal, da nisem naredila tistega koraka tam v rosni mladosti. Če bi, kdo ve, kako bi moje življenje teklo. Morda tako tudi teče tam v kakšnem od paralelnih vesolj. Če taka reč obstaja.

To je edina pomembna stvar v življenju, ki sem jo želela narediti, pa nisem niti poskusila. Kasneje sem na srečo ta strah prerasla. Šla sem v drugo skrajnost. Vse sem poskusila. In zdaj vidim, da je to stokrat boljše. Zadev, ki sem jih naredila, ne obžalujem. Ne bi jih popravljala, spreminjala. Ampak tisto, česar nisem.... za tisto mi pa res ni vseeno, da nisem. Sem se pa naučila. Tega ne ponavljam. Če si nekaj želim, poskusim realizirat. In to je dovolj. Seveda marsikaj ne uspe. Nič hudega. Važno, da sem poskusila. To šteje.

Point? Pozabi na strah. Živi na polno. Naredi vse, kar lahko in bi ti lahko bilo kasneje žal, da nisi. Saj vem. Vse ne vedno ne gre. Pa saj veter piha, pa malo raznese naokrog. Pa spet deset let mine... pa si močnejši pa gre lažje. Lepota zrelosti. Veter že malo poznaš. Veš, da marsikaj odpihne, prinese in premeša. Je že prav tako, kot je. Seveda. Kaj pa naj ostane še za drugič ;)

Čas ne celi ran. Celi jih samo Ljubezen. In sprejemanje tega, kar je. Tudi nerealiziranega. Saj so se zaradi tega, ker se ena stvar ni zgodila, zgodile številne druge, neprecenljive.




Thursday, July 14, 2016

Linč, linč, kruha in iger!




Sočuten pogled nikoli ni bil popularen. Vedno je veliko bolj popularen poziv k linču. Vsaj v zgodovini belega človeka. Poziv k linču, maščevanju, v stilu oko za oko (seveda moraš v današnjem času zraven uporabiti še besedo pravica), bo vedno pritegnil maso somišljenikov.

Seveda ima danes veliko ljudi (še posebno tistih, ki so na kakršen koli način srečali z 'duhovnostjo') polna ust besed sočutje, brezpogojna ljubezen, ipd. Vendar nas to sočutje in 'brezpogojna' ljubezen prevevata le v odnosu do čudovitih ali ubogih bitij (npr. svetnikov, velikih učiteljev, modrecev, duhovnih učiteljev, živali, otrok, žrtev, ipd.). 
Lahko je bezpogojno ljubiti na primer Jezusa, ki je že več kot 2000 let mrtev in je naredil toliko dobrih del in čudežev! Kdo pa zmore ljubiti storilca? Pa ni treba brezpogojno .... tudi čisto navadna, človeška ljubezen bo dovolj....
Ko Življenje pred nas postavi preizkušnjo v obliki izjemno težkega dogodka (kot se je zgodil pred kratkim v Sloveniji - nasilje v družini, ki se je končalo s smrtjo male deklice), takrat pa se kljub naši Veliki Duhovnosti in prebranim knjigam, znanju, ipd., v večini ljudi prebudijo skrite resnice - ki so vse kaj drugega, kot pa Sočutje in Brezpogojna Ljubezen. Takrat nas popadejo agresija, sovraštvo, želja po maščevanju in prelivanju krvi, po uveljavljanju zakona oko za oko - in podobne hudobije. 
Ko sem brala na FB različne komentarje ljudi (tudi 'zelo duhovnih', da ne bo pomote), me je spreletaval srh! Okrutne in krvoločne ideje ljudi, ki se imajo za dobre in sočutne (pa tudi duhovne) o tem, kaj bi bilo treba narediti s storilcem, v skorajda prekašajo okrutnosti storilca!
Ko promoviraš sočutje in ljubezen na praktični ravni, na konkretnem primeru, tudi do storilca, takrat a le peščica ljudi to zares razume...

Poglejte vendar zgornji video!
Ta bivši storilec se je naučil lekcije! Nikoli več ne bo storilec, nikoli! Zakaj? Ker mu je mati žrtve pokazala, kaj je Ljubezen. Prava, ne tista brezpogojna, opisana v knjigi. Doživeta, izkušena, boleča, resnična! Ni mu brala knjig o ljubezni, ni mu predavala o ljubezni, ni mu govorila o tem, kaj je ljubezen. Preprosto, dala mu je svojo ljubezen in sočutje. Ogromno srce in ogromno modrosti! Na žalost tako redka dobrina danes....

Če bi za tega storilca organizirali javni linč, sem prepričana, da bi se zbralo toliko ali pa se več  ljudi, kot na kakem nogometnem prvenstvu, znanem koncertu...
Dogodek, enako kot v srednjem veku, le da bi bil zdaj pospremljen z objavami, 'fotkami' in 'lajki' na družabnih omrežjih... 

Nekdo me je povabil k pridružitvi skupini, ki poziva k strožjemu kaznovanju, linču, smrtni kazni..... 'lajkov' kolikor hočeš! In agresije za izvoz! Tu se lahko (ponovno) prepričamo, da smo dejansko najbolj agresivna in destruktivna vrsta, in znotraj vrste rasa, na planetu.


Lekcije iz zgodovine, spoznanja stroke... nič ne pomaga. Če je človek agresiven, si želi krvi in vedno bo našel (seveda upravičen) razlog.

Sočutje in ljubezen - kdo sploh se ve, kaj to je? 
Takšen odnos zahteva višjo stopnjo zavedanja. Ko dosežemo višjo stopnjo zavedanja se lahko osvobodimo lastnega kompulzivnega ravnanja. Na dogodke smo zmožni pogledati z več zornih kotov, ne le iz (lastne) bolečine. Zmoremo pogledati tudi z zornega kota Življenja in Ljubezni. In zmoremo sočustvovati z ljudmi, ki (nezavedno) Ljubezen razumejo kot bolečino in trpljenje! In šele to je priložnost za boljšo družbo, ki si je vsi želimo!

ZDRAVI IN CELI SAMO LJUBEZEN!

Saturday, June 25, 2016

Žalost




Če si žalosten že od rojstva, se v resnici sploh ne zavedaš, da si žalosten. Misliš, da je to normalno stanje. Da se vsi ljudje počutijo tako in da je življenje pač takšno...

Veliko te žalosti je povezano z našimi nerojenimi brati in sestrami, še posebno z nerojenimi dvojčki.... Saj veste, da so nerojeni bratje in sestre prav tako bratje in sestre? In da nam manjkajo? Da je tisto hrepenenje, ki te občasno razjeda, tista močna žalost, ki te preplavi ob žalostnih in manj žalostnih dogodkih, v resnici žalost zaradi neizživete, 'neprebavljene' ljubezni... celo življenje ti nekaj manjka .... iščeš povsod, iščeš v partnerjih, v užitkih, v alkoholu, drogah, karkoli že...

Vzemite si čas, izjokajte solze, ki so vam ostale od kdo ve kdaj. Jokajte, dokler se solze ne posušijo. In potem še kdaj, dokler jih ne zmanjka. Brez smiljenja samemu sebi, samo čista žalost... in solze.

Velikokrat me na delavnicah ljudje vprašajo, kako naj izjokam žalost, ne morem jokati, ne znam jokati... Vendar vsi ZNAMO jokat ... čisto vsi. Če ne verjamete, pomislite na dojenčke - vsi smo bili enkrat dojenčki in takrat smo se jokali :)
Samo včasih se preč bojimo, da se ne bomo mogli nehat jokat, da bomo umrli, da bo preveč bolelo....
Vendar je žalovanje naravni proces. In čustveni procesi trajajo dalj časa, kot mentalni. Z umom lahko vse rešiš v trenutku. S čustvi pa ne gre tako hitro.

Danes, ko je čas denar, družbeno ni zaželeno, da bi ljudje kaj dolgo žalovali. Takrat niso produktivni in družbo stanejo. Torej, če boš žalosten in boš to povedal zdravniku, ti bo hitro dal antidepresive. Ne bo ti rekel: Človek, zjokaj se! Na voljo imaš naravno zdravilo za žalost, to so solze! Ne stane nič, samo določen čas moraš posvetiti temu in proces (žalovanja) izpeljati do konca. Jokaj se, dokler ne boš končno začutil, da so se solze posušile in te bo zamikalo početi kaj drugega.
Če jemlješ anitdepresive, se ne boš nikoli zjokal .... saj ta zdravila otopijo, spremenijo te v zombija. In v takšnem stanju lahko ostaneš celo življenje.

Torej: vzemite si občasno čas tudi za žalost in JOK. Sodi zraven, tako kot radost in smeh. Smo namreč na planetu dualnosti in ena izmed nalog, ki jih imamo tukaj je, da spoznamo Življenje in se naučimo vedno znova ujeti ravnovesje.

Jokajte na primer takrat, ko dežuje. Je itak že vse mokro, narava joka, pa dajmo še mi malo ;)

Naj se vas Življenje dotakne na polno! Skočimo totalno vanj, če smo se že rodili in preživeli marsikaj! Imamo noč in dan, radost in žalost, itd. VSE!

Tale arija iz filma 'Hudičev violinist' je lahko čudovit pripomoček pri izjokanju žalosti zaradi nekoga, ki nam v življenju manjka - ker se ni rodil, ali pa je (za nas prehitro) umrl....
(Besedilo: http://www.lyricsmode.com/lyrics/d/david_garrett/io_ti_penso_amore.html)

Še posebno, če imate nerojenega dvojčka .... veste, tega je veliko več, kot bi si sploh upali verjeti...

Aja. Seveda se na delavnici Postavitev družine ta vzrok (ali kateri koli drugi) zaceli. Naslednjič se vidimo avgusta na Murterju ali septembra v Ljubljani.

Zunaj že grmi ;)



Monday, June 6, 2016

Poklon Življenju namesto sodobnih psiholoških težav



Poglejte no, tale video! Tudi, če ste ga že!









Ta posnetek mi vsakokrat napolni oči s solzami. Vidite, kaj je ta mama naredila? Kako je lahko kaj takega naredila?



Tako, da je sebe, svoja čustva, svoje misli, svojo bolečino (in vse ostalo, kar je njenega), dala 'malo na stran'. Sebe je dala na manj pomembno mesto. Ni izhajala iz sebe, svojih čustev in svojih potreb. Izhajala je iz Življenja. Iz situacije. Iz Ljubezni. Naredila je tisto, kar je bilo najbolj v službi Življenja. Naredila je tisto, kar je najbolj služilo njenemu sinu in njegovemu življenju.

Lahko bi pa naredila tudi dramo, padla v depresijo, iskala psihološko pomoč ... vse tisto, kar pogosto delamo danes...



Pred dnevi me je klicala mama, ki je bila v hudi stiski. Maturantski večer njenega sina. In njen bivši mož bo prišel z novo, lepo, brhko mladenko, s katero zdaj živi. Čeprav ga je prosila, da bi bili tokrat na tem velikem dogodku njunega sina, sami. Samo oni trije. Da bi se imeli lepo. In skupaj praznovali.

Kdo je ne bi razumel? Kdo ne bi razumel njene želje? Njenih dobrih namenov?

To je njena slika. Njena predstava. Za najinega sina bi bilo dobro, če mu na njegov velik večer, podariva to, da smo skupaj in se imamo lepo. Lepo, idilično, ampak....



 Sin tega ni prosil. Sin tega ne pričakuje. Sin ve, da ima njegov oče novo partnerko. In jo je sprejel, saj je očetova. In očeta ima nadvse rad. Tako kot mamo. ampak mama je v težavah. Vedno ima neke čustvene probleme. In seveda tudi zdravstvene probleme. Nič ji ne gre tako, kot bi si želela. Kaj lahko sin naredi, da bo mami bolje? V resnici nič. Ampak poskušal bo vse. Saj jo ima neskončno rad. Pred njo bo skrival svojo ljubezen do očeta. Ker čuti, da je ona še vedno jezna nanj in da jo njegova ljubezen do njega boli. Poskušal bo izpolniti vsa njena pričakovanja, narediti vse, kar bo le zaslutil, da bi njegovi mami morda pomagalo ....



Ali ta sin živi svoje življenje v polnosti?Se pripravlja na prihodnost in se je veseli? Ne. Vsa njegova (skrita skrb) energija je usmerjena v pomoč mami. In prišel bo dan, ko bo spoznal, kako zelo je jezen nanjo ...



Velik del njegove energije, ki bi morala biti usmerjena v njegovo življenje in prihodnost, jemlje mama zase. Iz egoizma? Da. Se tega zaveda? Žal, ne (še). Vidi le sebe, svoja čustva, svoje bolečine ter svoje želje in pričakovanja. Del teh potem projicira na sina, češ, to bi bilo dobro ZANJ.



Situacija - maturitetni večer sina - pa zahteva popolnoma drugačno ravnanje. Ko bo mama zmogla narediti tisto, kar je naredila mama v zgornjem posnetku, bo postala zares odrasla (in odgovorna).



In kakšno ravnanje bi bilo z vidika Življenja in situacije v tem primeru najboljše? Kaj bi najbolj služilo Življenju? Življenju služijo vsa tista dejanja, ki mu služijo. Da teče naprej...



Življenju bi služilo tole:

Dragi sin! To je eden največjih prelomnic v tvojem življenju, počasi odhajaš v svet odraslih in v samostojno odraslo življenje. VSI bomo prišli in ti čestitali. VSI skupaj se bomo veselili in praznovali s teboj. VSI te bomo podpirali na tvoji nadaljnji življenjski poti. Mama bi prišla na maturitetni večer kot velika in močna. Kot mama. Srečna, ker njen sin tako dobro uspeva. In ker sta z njegovim očetom kot starša uspela. In bi sprejela vse z ljubeznijo. Tudi novo partnerko moža...



'Kaj pa moja čustva, kaj pa moji občutki, ali nimam pravice do njih? Že tako sem vsa bolehna, zdaj pa še tole... to je zame preveč, tega ne zdržim, kaj mi dela, zakaj mi to dela, (bivši) mož mi to dela zanalašč.... '



Vse to je za na odpad. Stara mentalna šara. Onesnaževanje Življenja. V reciklažo.



Seveda ima PRAVICO do njih. Kdo si je sploh izmislil to besedo, pravica? Kaj ji bo takšna pravica? Seveda ima pravico do trpljenja. Ima pa tudi pravico in ODGOVORNOST do Življenja.



Ali je bilo mami v zgornjem videoposnetku vseeno? Ali ji je bilo lahko? Ne. Ampak ni izhajala iz sebe. Naredila je najboljšo možno stvar, ki je bila v dani situaciji na voljo. Ne iz svojih PRAVIC. Iz odgovornosti in LJUBEZNI.



Tudi tej mami bo uspelo. Ko se bo odločila in spremenila svoj način razmišljanja in svoj pogled na svet in Življenje. Ko se bo odločila, da bo šla od svoje neizživete ljubezni, ki jo še vedno boli, naprej. Ko se bo odločila, da bo živela. Za polno ceno.



In ko vidiš zgornji posnetek preprosto začutiš, da je Življenje neprecenljivo darilo. Le kdo ga je ustvaril? :)



Kaj menite?





Pri svojem delu kanaliziram Življenje. Velikokrat ljudem povem tisto, kar jim ni všeč. Je pa zdravilno, saj izhaja iz Življenja in Resnice :)



Moj poklon!

Saturday, June 4, 2016

Life Takes It All





Life takes us all. 

And wants us all. 

We struggle, we fight, we're right, we're hurt ... 

But we ARE Life itself, a small particle of it. 

And until we get this totally ... 

Until we loose ourselves in Life and become empty - we are not completely alive.

When there's no ME left

everything is just fine as it is.



Don't watch it, don't think about it, don't dream about it .... let's live it fully and totally 

and let's make some mistakes, too ;)



Time is ticking ......








Mama, boljša sem kot ti?

Sranje!

Dokler tako razmišljam in čutim, sem agresivna do lastne mame. In s tem tudi do življenja. Kako mi bo šlo? Slabo....
Kaj sporoča stavek: 'mama, boljša sem kot ti'?

Mama, takšna kot si, zame nisi dobra. Morala bi biti boljša. Takšna kot si, sploh ne bi smela obstajati. Zakaj sem se morala roditi ravno tebi? Mame od mojih prijateljic so tisočkrat boljše.... in podobno.
Mama, boli me. Trpela sem. V sebi nosim veliko bolečine. Nisem dobila od tebe tistega, kar sem pričakovala, želela ali potrebovala. Zato sem jezna. Grozno jezna.... na tebe, nase in na celo življenje. Hočem, da bi bilo življenje takšno, kot jaz mislim, da bi moralo biti. In pika. Zato sem boljša kot ti.

Na delavnicah Postavitev družine, ki jih vodim, se zelo pogosto srečam s temi stavki. Z ženskami, ki so prepričane, da delajo prav in da bodo na tak način uspele. Uspele biti boljše, kot je njihova mama. Prišle so trdih src in prepričane v svoj 'prav'. Vendar v dobri veri, da je tako najboljše, še posebno za njihove otroke.

Iz delavnice gredo srečne, ker so uspele najti ponoven stik z ljubeznijo do svoje mame. Zares srečne in cvetoče.

Tudi Hitler je bil prepričan, da je dober. Da bo ustvaril krasen svet, ki bo BOLJŠI. Boljši je bil od svojih staršev, od vsega, kar je obstajalo dotlej. Želel je ustvarit čisto raso. Družbo, kjer bodo ljudje zdravi (ne bo več duševno in telesno 'pomanjkljivih' ljudi), lepi, močni, soustvarjali bodo boljšo družbo in živeli srečno. Ja!

Ideja 'biti dober' v sebi nosi primerjanje. Brez primerjanja z nekom, ne moreš biti dober. Torej takoj, ko rečeš da si dober, izraziš, da se v tvoji okolici (v umu) nahajajo manj dobri oziroma slabi ljudje. In seveda - če niso dovolj dobri, bi se morali spremeniti, oziroma ne bi smeli obstajati, takšni kot so...
in si pripnem zlato medaljo, se počutim večvredno.

Tu se začnejo vse naše vojne.

V resnici pa .... če se pogledam v ogledalo ... in dolgo gledam v svoje oči .... poiščem v njih svojo jezo ...... in gledam še naprej ...... bom malo globlje našla svojo žalost ....

Kdaj si se nazadnje jokal-a?

Spomladi je v naravi veliko ploh ;)

Ni treba biti dober. Popolnoma dovolj je, če si human. Za to ni potrebno nobeno primerjanje...

Friday, June 3, 2016