Linč, linč, kruha in iger!

Sočuten pogled nikoli ni bil popularen. Vedno je veliko bolj popularen poziv k linču. Vsaj v zgodovini belega človeka. Poziv k linču, maščevanju, v stilu oko za oko (seveda moraš v današnjem času zraven uporabiti še besedo pravica), bo vedno pritegnil maso somišljenikov.

Seveda ima danes veliko ljudi (še posebno tistih, ki so na kakršen koli način srečali z 'duhovnostjo') polna ust besed sočutje, brezpogojna ljubezen, ipd. Vendar nas to sočutje in 'brezpogojna' ljubezen prevevata le v odnosu do čudovitih ali ubogih bitij (npr. svetnikov, velikih učiteljev, modrecev, duhovnih učiteljev, živali, otrok, žrtev, ipd.). 

Lahko je bezpogojno ljubiti na primer Jezusa, ki je že več kot 2000 let mrtev in je naredil toliko dobrih del in čudežev! Kdo pa zmore ljubiti storilca? Pa ni treba brezpogojno .... tudi čisto navadna, človeška ljubezen bo dovolj....

Ko Življenje pred nas postavi preizkušnjo v obliki izjemno težkega dogodka (kot se je zgodil pred kratkim v Sloveniji - nasilje v družini, ki se je končalo s smrtjo male deklice), takrat pa se kljub naši Veliki Duhovnosti in prebranim knjigam, znanju, ipd., v večini ljudi prebudijo skrite resnice - ki so vse kaj drugega, kot pa Sočutje in Brezpogojna Ljubezen. Takrat nas popadejo agresija, sovraštvo, želja po maščevanju in prelivanju krvi, po uveljavljanju zakona oko za oko - in podobne hudobije. 

Ko sem brala na FB različne komentarje ljudi (tudi 'zelo duhovnih', da ne bo pomote), me je spreletaval srh! Okrutne in krvoločne ideje ljudi, ki se imajo za dobre in sočutne (pa tudi duhovne) o tem, kaj bi bilo treba narediti s storilcem, v skorajda prekašajo okrutnosti storilca!

Ko promoviraš sočutje in ljubezen na praktični ravni, na konkretnem primeru, tudi do storilca, takrat a le peščica ljudi to zares razume...

Poglejte vendar zgornji video!

Ta bivši storilec se je naučil lekcije! Nikoli več ne bo storilec, nikoli! Zakaj? Ker mu je mati žrtve pokazala, kaj je Ljubezen. Prava, ne tista brezpogojna, opisana v knjigi. Doživeta, izkušena, boleča, resnična! Ni mu brala knjig o ljubezni, ni mu predavala o ljubezni, ni mu govorila o tem, kaj je ljubezen. Preprosto, dala mu je svojo ljubezen in sočutje. Ogromno srce in ogromno modrosti! Na žalost tako redka dobrina danes....

Če bi za tega storilca organizirali javni linč, sem prepričana, da bi se zbralo toliko ali pa se več  ljudi, kot na kakem nogometnem prvenstvu, znanem koncertu...

Dogodek, enako kot v srednjem veku, le da bi bil zdaj pospremljen z objavami, 'fotkami' in 'lajki' na družabnih omrežjih... 

Nekdo me je povabil k pridružitvi skupini, ki poziva k strožjemu kaznovanju, linču, smrtni kazni..... 'lajkov' kolikor hočeš! In agresije za izvoz! Tu se lahko (ponovno) prepričamo, da smo dejansko najbolj agresivna in destruktivna vrsta, in znotraj vrste rasa, na planetu.

Lekcije iz zgodovine, spoznanja stroke... nič ne pomaga. Če je človek agresiven, si želi krvi in vedno bo našel (seveda upravičen) razlog.

Sočutje in ljubezen - kdo sploh se ve, kaj to je? 

Takšen odnos zahteva višjo stopnjo zavedanja. Ko dosežemo višjo stopnjo zavedanja se lahko osvobodimo lastnega kompulzivnega ravnanja. Na dogodke smo zmožni pogledati z več zornih kotov, ne le iz (lastne) bolečine. Zmoremo pogledati tudi z zornega kota Življenja in Ljubezni. In zmoremo sočustvovati z ljudmi, ki (nezavedno) Ljubezen razumejo kot bolečino in trpljenje! In šele to je priložnost za boljšo družbo, ki si je vsi želimo!

ZDRAVI IN CELI SAMO LJUBEZEN!

Žalost

Če si žalosten že od rojstva, se v resnici sploh ne zavedaš, da si žalosten. Misliš, da je to normalno stanje. Da se vsi ljudje počutijo tako in da je življenje pač takšno...

Veliko te žalosti je povezano z našimi nerojenimi brati in sestrami, še posebno z nerojenimi dvojčki.... Saj veste, da so nerojeni bratje in sestre prav tako bratje in sestre? In da nam manjkajo? Da je tisto hrepenenje, ki te občasno razjeda, tista močna žalost, ki te preplavi ob žalostnih in manj žalostnih dogodkih, v resnici žalost zaradi neizživete, 'neprebavljene' ljubezni... celo življenje ti nekaj manjka .... iščeš povsod, iščeš v partnerjih, v užitkih, v alkoholu, drogah, karkoli že...

Vzemite si čas, izjokajte solze, ki so vam ostale od kdo ve kdaj. Jokajte, dokler se solze ne posušijo. In potem še kdaj, dokler jih ne zmanjka. Brez smiljenja samemu sebi, samo čista žalost... in solze.

Velikokrat me na delavnicah ljudje vprašajo, kako naj izjokam žalost, ne morem jokati, ne znam jokati... Vendar vsi ZNAMO jokat ... čisto vsi. Če ne verjamete, pomislite na dojenčke - vsi smo bili enkrat dojenčki in takrat smo se jokali :)
Samo včasih se preč bojimo, da se ne bomo mogli nehat jokat, da bomo umrli, da bo preveč bolelo....
Vendar je žalovanje naravni proces. In čustveni procesi trajajo dalj časa, kot mentalni. Z umom lahko vse rešiš v trenutku. S čustvi pa ne gre tako hitro.

Danes, ko je čas denar, družbeno ni zaželeno, da bi ljudje kaj dolgo žalovali. Takrat niso produktivni in družbo stanejo. Torej, če boš žalosten in boš to povedal zdravniku, ti bo hitro dal antidepresive. Ne bo ti rekel: Človek, zjokaj se! Na voljo imaš naravno zdravilo za žalost, to so solze! Ne stane nič, samo določen čas moraš posvetiti temu in proces (žalovanja) izpeljati do konca. Jokaj se, dokler ne boš končno začutil, da so se solze posušile in te bo zamikalo početi kaj drugega.
Če jemlješ anitdepresive, se ne boš nikoli zjokal .... saj ta zdravila otopijo, spremenijo te v zombija. In v takšnem stanju lahko ostaneš celo življenje.

Torej: vzemite si občasno čas tudi za žalost in JOK. Sodi zraven, tako kot radost in smeh. Smo namreč na planetu dualnosti in ena izmed nalog, ki jih imamo tukaj je, da spoznamo Življenje in se naučimo vedno znova ujeti ravnovesje.

Jokajte na primer takrat, ko dežuje. Je itak že vse mokro, narava joka, pa dajmo še mi malo ;)

Naj se vas Življenje dotakne na polno! Skočimo totalno vanj, če smo se že rodili in preživeli marsikaj! Imamo noč in dan, radost in žalost, itd. VSE!

Tale arija iz filma 'Hudičev violinist' je lahko čudovit pripomoček pri izjokanju žalosti zaradi nekoga, ki nam v življenju manjka - ker se ni rodil, ali pa je (za nas prehitro) umrl....
(Besedilo: http://www.lyricsmode.com/lyrics/d/david_garrett/io_ti_penso_amore.html)

Še posebno, če imate nerojenega dvojčka .... veste, tega je veliko več, kot bi si sploh upali verjeti...

Aja. Seveda se na delavnici Postavitev družine ta vzrok (ali kateri koli drugi) zaceli. Naslednjič se vidimo avgusta na Murterju ali septembra v Ljubljani.

Zunaj že grmi ;)

Poklon Življenju namesto sodobnih psiholoških težav

Poglejte no, tale video! Tudi, če ste ga že!









Ta posnetek mi vsakokrat napolni oči s solzami. Vidite, kaj je ta mama naredila? Kako je lahko kaj takega naredila?



Tako, da je sebe, svoja čustva, svoje misli, svojo bolečino (in vse ostalo, kar je njenega), dala 'malo na stran'. Sebe je dala na manj pomembno mesto. Ni izhajala iz sebe, svojih čustev in svojih potreb. Izhajala je iz Življenja. Iz situacije. Iz Ljubezni. Naredila je tisto, kar je bilo najbolj v službi Življenja. Naredila je tisto, kar je najbolj služilo njenemu sinu in njegovemu življenju.

Lahko bi pa naredila tudi dramo, padla v depresijo, iskala psihološko pomoč ... vse tisto, kar pogosto delamo danes...



Pred dnevi me je klicala mama, ki je bila v hudi stiski. Maturantski večer njenega sina. In njen bivši mož bo prišel z novo, lepo, brhko mladenko, s katero zdaj živi. Čeprav ga je prosila, da bi bili tokrat na tem velikem dogodku njunega sina, sami. Samo oni trije. Da bi se imeli lepo. In skupaj praznovali.

Kdo je ne bi razumel? Kdo ne bi razumel njene želje? Njenih dobrih namenov?

To je njena slika. Njena predstava. Za najinega sina bi bilo dobro, če mu na njegov velik večer, podariva to, da smo skupaj in se imamo lepo. Lepo, idilično, ampak....



 Sin tega ni prosil. Sin tega ne pričakuje. Sin ve, da ima njegov oče novo partnerko. In jo je sprejel, saj je očetova. In očeta ima nadvse rad. Tako kot mamo. ampak mama je v težavah. Vedno ima neke čustvene probleme. In seveda tudi zdravstvene probleme. Nič ji ne gre tako, kot bi si želela. Kaj lahko sin naredi, da bo mami bolje? V resnici nič. Ampak poskušal bo vse. Saj jo ima neskončno rad. Pred njo bo skrival svojo ljubezen do očeta. Ker čuti, da je ona še vedno jezna nanj in da jo njegova ljubezen do njega boli. Poskušal bo izpolniti vsa njena pričakovanja, narediti vse, kar bo le zaslutil, da bi njegovi mami morda pomagalo ....



Ali ta sin živi svoje življenje v polnosti?Se pripravlja na prihodnost in se je veseli? Ne. Vsa njegova (skrita skrb) energija je usmerjena v pomoč mami. In prišel bo dan, ko bo spoznal, kako zelo je jezen nanjo ...



Velik del njegove energije, ki bi morala biti usmerjena v njegovo življenje in prihodnost, jemlje mama zase. Iz egoizma? Da. Se tega zaveda? Žal, ne (še). Vidi le sebe, svoja čustva, svoje bolečine ter svoje želje in pričakovanja. Del teh potem projicira na sina, češ, to bi bilo dobro ZANJ.



Situacija - maturitetni večer sina - pa zahteva popolnoma drugačno ravnanje. Ko bo mama zmogla narediti tisto, kar je naredila mama v zgornjem posnetku, bo postala zares odrasla (in odgovorna).



In kakšno ravnanje bi bilo z vidika Življenja in situacije v tem primeru najboljše? Kaj bi najbolj služilo Življenju? Življenju služijo vsa tista dejanja, ki mu služijo. Da teče naprej...



Življenju bi služilo tole:

Dragi sin! To je eden največjih prelomnic v tvojem življenju, počasi odhajaš v svet odraslih in v samostojno odraslo življenje. VSI bomo prišli in ti čestitali. VSI skupaj se bomo veselili in praznovali s teboj. VSI te bomo podpirali na tvoji nadaljnji življenjski poti. Mama bi prišla na maturitetni večer kot velika in močna. Kot mama. Srečna, ker njen sin tako dobro uspeva. In ker sta z njegovim očetom kot starša uspela. In bi sprejela vse z ljubeznijo. Tudi novo partnerko moža...



'Kaj pa moja čustva, kaj pa moji občutki, ali nimam pravice do njih? Že tako sem vsa bolehna, zdaj pa še tole... to je zame preveč, tega ne zdržim, kaj mi dela, zakaj mi to dela, (bivši) mož mi to dela zanalašč.... '



Vse to je za na odpad. Stara mentalna šara. Onesnaževanje Življenja. V reciklažo.



Seveda ima PRAVICO do njih. Kdo si je sploh izmislil to besedo, pravica? Kaj ji bo takšna pravica? Seveda ima pravico do trpljenja. Ima pa tudi pravico in ODGOVORNOST do Življenja.



Ali je bilo mami v zgornjem videoposnetku vseeno? Ali ji je bilo lahko? Ne. Ampak ni izhajala iz sebe. Naredila je najboljšo možno stvar, ki je bila v dani situaciji na voljo. Ne iz svojih PRAVIC. Iz odgovornosti in LJUBEZNI.



Tudi tej mami bo uspelo. Ko se bo odločila in spremenila svoj način razmišljanja in svoj pogled na svet in Življenje. Ko se bo odločila, da bo šla od svoje neizživete ljubezni, ki jo še vedno boli, naprej. Ko se bo odločila, da bo živela. Za polno ceno.



In ko vidiš zgornji posnetek preprosto začutiš, da je Življenje neprecenljivo darilo. Le kdo ga je ustvaril? :)



Kaj menite?





Pri svojem delu kanaliziram Življenje. Velikokrat ljudem povem tisto, kar jim ni všeč. Je pa zdravilno, saj izhaja iz Življenja in Resnice :)



Moj poklon!

Life Takes It All

Life takes us all. 

And wants us all. 

We struggle, we fight, we're right, we're hurt ... 

But we ARE Life itself, a small particle of it. 

And until we get this totally ... 

Until we loose ourselves in Life and become empty - we are not completely alive.

When there's no ME left

everything is just fine as it is.



Don't watch it, don't think about it, don't dream about it .... let's live it fully and totally 

and let's make some mistakes, too ;)



Time is ticking ......

Mama, boljša sem kot ti?

Sranje!

Dokler tako razmišljam in čutim, sem agresivna do lastne mame. In s tem tudi do življenja. Kako mi bo šlo? Slabo....
Kaj sporoča stavek: 'mama, boljša sem kot ti'?

Mama, takšna kot si, zame nisi dobra. Morala bi biti boljša. Takšna kot si, sploh ne bi smela obstajati. Zakaj sem se morala roditi ravno tebi? Mame od mojih prijateljic so tisočkrat boljše.... in podobno.
Mama, boli me. Trpela sem. V sebi nosim veliko bolečine. Nisem dobila od tebe tistega, kar sem pričakovala, želela ali potrebovala. Zato sem jezna. Grozno jezna.... na tebe, nase in na celo življenje. Hočem, da bi bilo življenje takšno, kot jaz mislim, da bi moralo biti. In pika. Zato sem boljša kot ti.

Na delavnicah Postavitev družine, ki jih vodim, se zelo pogosto srečam s temi stavki. Z ženskami, ki so prepričane, da delajo prav in da bodo na tak način uspele. Uspele biti boljše, kot je njihova mama. Prišle so trdih src in prepričane v svoj 'prav'. Vendar v dobri veri, da je tako najboljše, še posebno za njihove otroke.

Iz delavnice gredo srečne, ker so uspele najti ponoven stik z ljubeznijo do svoje mame. Zares srečne in cvetoče.

Tudi Hitler je bil prepričan, da je dober. Da bo ustvaril krasen svet, ki bo BOLJŠI. Boljši je bil od svojih staršev, od vsega, kar je obstajalo dotlej. Želel je ustvarit čisto raso. Družbo, kjer bodo ljudje zdravi (ne bo več duševno in telesno 'pomanjkljivih' ljudi), lepi, močni, soustvarjali bodo boljšo družbo in živeli srečno. Ja!

Ideja 'biti dober' v sebi nosi primerjanje. Brez primerjanja z nekom, ne moreš biti dober. Torej takoj, ko rečeš da si dober, izraziš, da se v tvoji okolici (v umu) nahajajo manj dobri oziroma slabi ljudje. In seveda - če niso dovolj dobri, bi se morali spremeniti, oziroma ne bi smeli obstajati, takšni kot so...
in si pripnem zlato medaljo, se počutim večvredno.

Tu se začnejo vse naše vojne.

V resnici pa .... če se pogledam v ogledalo ... in dolgo gledam v svoje oči .... poiščem v njih svojo jezo ...... in gledam še naprej ...... bom malo globlje našla svojo žalost ....

Kdaj si se nazadnje jokal-a?

Spomladi je v naravi veliko ploh ;)

Ni treba biti dober. Popolnoma dovolj je, če si human. Za to ni potrebno nobeno primerjanje...

Tarot karte, ki jih priporočam...

.. so definitivno te od Johna Hollanda. Kupite jih lahko kupite kar tule.

Zakaj sploh ta blog in malo o varnosti

Zdaj že 5 let vodim Šolo za življenje Atma. Na delavnici Postavitev družine 18. do 19. junija 2016 v Ljubljani bomo med drugim praznovali 5. rojstni dan s torto. Več o tem si lahko preberete na spletni strani www.atma-postavitev-druzine.com.
Lepo smo se imeli :)

Zdaj odhajam v Kambodžo, v Slovenijo bom prihajala občasno. In ob tej spremembi doživljam zelo različne odzive prijateljev, znancev in klientov. Kot sem že napisala, s svojci ni težav. Ostali pa .... nekateri se veselijo z menoj, nekaj pa jih zmajuje z glavo, češ, a otroke boš pa kar pustila, a nas boš pa kar pustila, za nas ti ni več mar, zaradi tega tvoje delo ni več takšno, kot je bilo, in podobno.

Torej, tako kot vedno. Če se kompulzivno odzivamo in pustimo svojim čustvom, da nas vodijo, bomo vse nerešene probleme, zamere, bolečine in podobno projicirali na človeka, ki s svojimi dejanji provocira - naše nerazrešene rane in bolečine.

Jaz s svojim odhodom tresem temelje varnosti. Vnašam spremembo, ki ni bila naročena, kot lahko npr. naročimo hrano v restavraciji. Ampak sprememba, ki se je nismo nadejali, lahko dodobra pretrese naše kosti in naša življenja, kot smo jih bili vajeni doslej.

Nikoli več ne bo, kot je bilo. Amen. To velja za vsak trenutek našega življenja, pa se tega zavemo le občasno. Ko se zgodi nekaj, kar nam ni všeč. Ko smo navezani na določeno stanje, osebo, prepričanje. Smo pozabili? Da smo živi le začasno? Da je vse, kar se nam dogaja, začasno?

Torej, kogar je prizadelo, da zapuščam svoje otroke, mora pogledati vase, kaj ga v resnici boli. Moji otroci že ne, če bi jih poznal in poznal situacijo, bi mu bilo to takoj jasno. Katera izguba? Katera neprebolena ločitev? Strah pred ločitvijo, zapuščenostjo, izgubo? Jah, kar na delo ;)

Še veliko hujšo reakcijo sem doživela, ko sem na Facebooku objavila, da oddajam psa. Takrat sem spoznala, da danes v Sloveniji živi veliko reinkarniranih Inkvizitorjev - in večinoma so ljubitelji živali ;) (malo za hec in malo zares, ja). Obsojali so me in kamenjali, kot da bi oddajala novorojenčka v roke hudobne mačehe iz Sneguljčice :D
Pes je srečen v novi družini, nihče ne trpi in nihče ni umrl. Skratka, kot v Sneguljčici, se je vse več kot odlično izteklo.

A berete kaj pravljice? Bom tudi o njih kaj napisala...

Ogledalce, ogledalce .... projekcije, projekcije ... iluzije, iluzije ...

Moj brand je SPREMEMBA!

Da.

V svojem življenju periodično delam redne spremembe. V mislih imam večje spremembe, bistvene, totalne, transformacije. Ne le kakšne nove barve las, novega stila oblačenja. Tudi teh sprememb je bilo veliko, a mi niso bile nikoli pomembne. Včasih pa so bile le zunanje sledilke ali napovedovalke pravih sprememb. Poznate tarot karte? Mislim namreč na spremembe, ki jih v Tarotu ponazarja karta Stolp – Tower.

  

Vidite?
Precej zoprna slika, pravzaprav. Stolp gori, vsi grozljivi zunanji vplivi so v polnem razmahu tegob, ljudje skačejo v globino, da bi se v paniki rešili oziroma ubili. Ehh, zoprno, ni kaj...

Zoprno rečem danes. Takrat je bilo velikokrat skoraj nevzdržno. Do roba, prav do roba vzdržnosti.

Na začetku so bile te pretresajoče spremembe nehotene. Boleče. Težke. Že v otroštvu. In nisem se zavedala, da so periodične. Še manj sem se zavedala, da mi prinašajo izkušnje in zorenje. Takrat mi je bilo to popolnoma nepomembno in tuje. Vse, česar sem se zavedala, je bila bolečina.

Recimo prva selitev, ki se je zavedam. Zaradi te sem trpela kako leto. Dokler ni prišlo do nove rošade. Nikakor se nisem privadila na novo šolo, dolgo nisem našla nobenega prijatelja. Temu je sledilo več menjav šol, selitve in še cel kup neželenih in bolečih sprememb. Lahko bi napisala knjigo. Mogoče kdaj bom ;)

Zadnja taka boleča in 'nehotena' sprememba v mojem življenju je bila, ko mi je razpadla družina. Moja sveža, srečna, mlada, krasna, varna in čisto idealna družina.

To je bila zadnja nehotena in res boleča sprememba v mojem življenju. Od takrat naprej delam zavestne spremembe. Moje življenje je že zaznamovano z njimi. To je moj 'brand', hočem-nočem.  Pomen izraza 'za stalno' postane prav zabaven, kadar ga želim vgraditi v svoje življenje. Le jaz sama vem, kako močno in najbolj na svetu sem si v preteklosti želela varnosti, doma in stalnosti. Danes mi je to popolnoma nepomembno in daleč, saj vem, da tega ni in da je to popolna iluzija. In sem svobodna. Zares. Za polno ceno. In dom je tam, kjer sem jaz. V meni.

V preteklosti so se z mojimi transformacijami kregali le moji bližnji. Saj veste. Domači ne marajo sprememb. Večina ljudi ne mara sprememb. Želijo, da je vsak dan isti, varen, kot v maternici ali vsaj kot v maminem naročju. Tega se v celoti ne zavedajo, da to v resnici pomeni konzerviranje (ubijanje) življenja. In si to želijo in se za to borijo na vse kriplje. Na to sem se že zdavnaj navadila. Ampak moja družina je bila na mojo srečo v nekaterih pogledih (čeprav mi to velikokrat ni bilo všeč) precej nekonvencionalna in svobodomiselna. Vsi smo bili vedno precej svobodni in nenavezani. Nikoli nismo delali drame iz tega, če smo se za nekaj časa ločili, je kdo kam šel, ipd. Jaz sem že kot otrok sama z avtobusom potovala iz Ljubljane k babici na Koroško. Še v osnovni šoli sem šla s sošolko za 14 dni na morje na Lošinj (tam ni bilo nobenih staršev in odraslih, bili smo trije sedmošolci) in potem sama s trajektom do Zadra, kjer so me pričakali starši. Skratka, samostojna do amena. Seveda je samostojnost tudi prva stvar, ki sem jo predala svojim otrokom.

In zdaj gremo vsak po svoje:

https://www.youtube.com/watch?v=86kqH8u0yuM

Hčerki v Luxembourg k očetu, jaz v Kambodžo. Nekaterim se zdita (pre)majhni in ubogi, ker bosta živeli brez mame. Meni pa sploh ne. Ne bosta živeli brez mame. Samo v stanovanju, kjer bosta živeli, se ne bom nahajala ;)

Temeljna esenca življenja je sprememba. To je zame Bog. Sprememba… in če tega kdaj v meni več ne bo, nikar ne hodite k meni….

Freedom!

Svoboda je ... nenavezanost ... ko se z ničemer ne identificiraš (preveč) ...