Sunday, September 10, 2017

Hvala Bogu za Veter




Kako vam gre? Meni pisano, kot vedno ;) Življenju primerno. Saj se spomnite, kaj je rekel Kundera (in še mnogo drugih): sprememba je edina konstanta v življenju. Hvala bogu. Računamo lahko na to, da bo zapihal veter, razpihal vse, raztresel na vse strani neba. In nato bo Življenje vse skupaj znova sestavilo malo po svoje. Nikoli po moje. Vedno po Svoje. No, včasih malo tudi po moje. Kak trenutek, utrinek, občutek, dih.
Te dni sem se srečala s preteklostjo. Z delom, ki sem ga že skoraj čisto pozabila. Ja, skoraj mi je uspelo. Veter je pihal desetletja, razpihoval, razstavljal in sestavljal delce mojega življenja po svoje.

Ko sem razmišljala o svoji preteklosti in iskala, če je tam kaj takega, kar bi si želela narediti drugače, se vrniti tja in popraviti, nisem nikoli nič našla. No, te dni pa se je zgodilo nekaj, kar je razblinilo moje idealizirane spomine.

Obstaja nekaj, obstaja! Nekaj, česar v mladosti nisem naredila. Ker si nisem upala. Ker si nisem upala verjeti, da bi lahko. Ker nisem verjela, da sem vredna. Ker si nisem upala tvegat in poskusit. In nisem. Pa vse je bilo tam, pred mojim nosom, pripravljeno. Ponujeno. Kar nekaj časa. Življenje mi je prav potiskalo pod nos zrelo, pomembno priložnost, pot. Jaz pa: ne, to ni mogoče, to se mi samo zdi, strah, strah, 'cvik, cvik'. In je šla mimo. In prišla je še enkrat, in še enkrat. Vendar nikoli več tako zrela in pripravljena, kot takrat. Priložnost zamujena.... saj veste kako to gre, kajne. Variacije na temo.

In sem točno tegale ohlajenega septembra 2017 našla razlog, ki sem ga že velikokrat iskala, pa nikoli našla. Zakaj si želim ponovnega rojstva. Tole, česar nisem izživela/nisem naredila, želim narediti v naslednjem življenju. V tej ali kakšni podobni obliki. Sto let gor ali dol, razsvetljenje lahko počaka. Saj itak že dolgo čaka ;)

Ko sem stala na robu med tu in onkraj, enkrat tam v Indiji, sem spoznala, da še nočem čez. Ne, imam še opravke, ne grem. In zdaj sem se spomnila še opravkov, ki sem si jih pustila še za naslednje življenje. Prav res. Prav res. Prav res mi je žal, da nisem naredila tistega koraka tam v rosni mladosti. Če bi, kdo ve, kako bi moje življenje teklo. Morda tako tudi teče tam v kakšnem od paralelnih vesolj. Če taka reč obstaja.

To je edina pomembna stvar v življenju, ki sem jo želela narediti, pa nisem niti poskusila. Kasneje sem na srečo ta strah prerasla. Šla sem v drugo skrajnost. Vse sem poskusila. In zdaj vidim, da je to stokrat boljše. Zadev, ki sem jih naredila, ne obžalujem. Ne bi jih popravljala, spreminjala. Ampak tisto, česar nisem.... za tisto mi pa res ni vseeno, da nisem. Sem se pa naučila. Tega ne ponavljam. Če si nekaj želim, poskusim realizirat. In to je dovolj. Seveda marsikaj ne uspe. Nič hudega. Važno, da sem poskusila. To šteje.

Point? Pozabi na strah. Živi na polno. Naredi vse, kar lahko in bi ti lahko bilo kasneje žal, da nisi. Saj vem. Vse ne vedno ne gre. Pa saj veter piha, pa malo raznese naokrog. Pa spet deset let mine... pa si močnejši pa gre lažje. Lepota zrelosti. Veter že malo poznaš. Veš, da marsikaj odpihne, prinese in premeša. Je že prav tako, kot je. Seveda. Kaj pa naj ostane še za drugič ;)

Čas ne celi ran. Celi jih samo Ljubezen. In sprejemanje tega, kar je. Tudi nerealiziranega. Saj so se zaradi tega, ker se ena stvar ni zgodila, zgodile številne druge, neprecenljive.




No comments:

Post a Comment