BETTER THAN ME?
(Velja za oba spola)
Na srečo že dolgo poznam naravo uma. Najprej sem o tem le brala, razumela, opazovala in nekega dne se mi je v celoti razodela. Na vzhodu pravijo, da je um kot opica, ki skače z veje na vejo in 'gunca afne'. Za vašega ne vem, ampak moj je točno tak. Še vedno, kljub vsem spoznanjem, učenju, znanju. Odkar ga dobro poznam, me zelo zabava in mu ne verjamem nič. Ne potrebujem televizije in romanov. Imam svoj Netflix v glavi. Zastonj, brez naročnine. Če kdo misli, da ga nima, se moti.
Zgodbe svojega uma torej obravnavam podobno, kot filme na Netflixu in ne kot nezmotljivega Boga, ki mi vedno poda zveličavno resnico in na katerega se lahko zanesem. Ne, ne. Grem takoj pogledat video in vidim, da na koncu pojejo dekleta. Se nasmejem zgodbi svoje opice; življenje bi bilo precej bolj sivo brez teh zgodb.
Druga stvar, ki sovpliva na to, kako se v življenju odločamo in doživljamo, pa je naša percepcija. Zaznava. Seveda je povezana tudi z našo opico. Vendar zajema tudi vse naše čute in z umom vse skupaj poveže tudi s preteklimi izkušnjami.
Če želimo živeti boljše je nujno, da se naučimo (in na to ne pozabimo v ključnih trenutkih) pogledati na dogodek z vseh možnih zornih kotov in ne nasedamo idejam svojega uma. Um je naše orodje, del nas, kot telo.
No, več o tem v programih 'Z roko v roki' - mentorski program ter 'Moja nova percepcija'.
Zdaj pa k vsebini. Kako naj prebrodimo takšno in podobne situacije? Konec partnerske zveze, preden smo se sami tako odločili? In še, če gre za trikotnik?
Na to temo danes obstaja morje knjig, spletnih navodil ipd. Zakaj? Preprosto zato, ker ne znamo ali ne želimo čustveno sprocesirati izgube oziroma odžalovati. Danes hočemo vse rešit s pametjo. Tako smo bili vzgajani. Racionalno mišljenje imamo za največjega Boga, na katerega se lahko vedno zanesemo. Ne me narobe razumeti. Z racionalnim mišljenjem ni nič narobe. Sreča, da ga imamo. Tudi v procesu žalovanja nam lahko pomaga. A je še bolj pomembno, da dovolimo čustvenemu procesu, da se odvije v celoti.
Napotki in ideje, da partnerju odpustimo, ga razumemo, dvignemo glavo in zaklenemo svoje srce za nekaj časa, se roko na srce, kakor se že lepo slišijo in so nekatere celo opevane kot idealna rešitev, ne obnesejo. Če se odločimo za takšno pot, bomo zgolj potlačili svoja prava čustva (jezo, žalost, bolečino, prizadetost, razočaranje, ipd.) Brez skrbi, izbruhnila bodo nazaj na površje drugič. Ponavadi ob najbolj neprimernem času in zameglila našo naslednjo odločitev.
Torej kako? Jah, tale pesem je čisto ok za procesiranje. Moramo skozi vsa čustvena stanja, večkrat, dokler nas ne boli več. Torej: jeza, žalost, razočaranost, bolečina, tudi malo sentimentov (ne preveč, ker niso usmerjeni k reševanju in prihodnosti temveč v preteklosti in imajo tendenco, da nas spremenijo v večno žrtev).
Jah. Tako kot v kameni dobi in pri Bušmanih. Jokaj, kriči, stokaj! Ne se izogibat jezi. Jeza je potrebna, ker je aktivna energija v primerjavi z žalostjo. Potrebujemo je, da nas premakne naprej. Vendar ne prehitro naprej. Najrej je treba zacelit rane, potem je šele nova bitka na vrsti. Ne pozabit tega in skočit takoj v novo zvezo.
O tem, kaj narediti z jezo, pa drugič.
