Zdaj že 5 let vodim Šolo za življenje Atma. Na delavnici Postavitev družine 18. do 19. junija 2016 v Ljubljani bomo med drugim praznovali 5. rojstni dan s torto. Več o tem si lahko preberete na spletni strani www.atma-postavitev-druzine.com.
Lepo smo se imeli :)
Zdaj odhajam v Kambodžo, v Slovenijo bom prihajala občasno. In ob tej spremembi doživljam zelo različne odzive prijateljev, znancev in klientov. Kot sem že napisala, s svojci ni težav. Ostali pa .... nekateri se veselijo z menoj, nekaj pa jih zmajuje z glavo, češ, a otroke boš pa kar pustila, a nas boš pa kar pustila, za nas ti ni več mar, zaradi tega tvoje delo ni več takšno, kot je bilo, in podobno.
Torej, tako kot vedno. Če se kompulzivno odzivamo in pustimo svojim čustvom, da nas vodijo, bomo vse nerešene probleme, zamere, bolečine in podobno projicirali na človeka, ki s svojimi dejanji provocira - naše nerazrešene rane in bolečine.
Jaz s svojim odhodom tresem temelje varnosti. Vnašam spremembo, ki ni bila naročena, kot lahko npr. naročimo hrano v restavraciji. Ampak sprememba, ki se je nismo nadejali, lahko dodobra pretrese naše kosti in naša življenja, kot smo jih bili vajeni doslej.
Nikoli več ne bo, kot je bilo. Amen. To velja za vsak trenutek našega življenja, pa se tega zavemo le občasno. Ko se zgodi nekaj, kar nam ni všeč. Ko smo navezani na določeno stanje, osebo, prepričanje. Smo pozabili? Da smo živi le začasno? Da je vse, kar se nam dogaja, začasno?
Torej, kogar je prizadelo, da zapuščam svoje otroke, mora pogledati vase, kaj ga v resnici boli. Moji otroci že ne, če bi jih poznal in poznal situacijo, bi mu bilo to takoj jasno. Katera izguba? Katera neprebolena ločitev? Strah pred ločitvijo, zapuščenostjo, izgubo? Jah, kar na delo ;)
Še veliko hujšo reakcijo sem doživela, ko sem na Facebooku objavila, da oddajam psa. Takrat sem spoznala, da danes v Sloveniji živi veliko reinkarniranih Inkvizitorjev - in večinoma so ljubitelji živali ;) (malo za hec in malo zares, ja). Obsojali so me in kamenjali, kot da bi oddajala novorojenčka v roke hudobne mačehe iz Sneguljčice :D
Pes je srečen v novi družini, nihče ne trpi in nihče ni umrl. Skratka, kot v Sneguljčici, se je vse več kot odlično izteklo.
A berete kaj pravljice? Bom tudi o njih kaj napisala...
Ogledalce, ogledalce .... projekcije, projekcije ... iluzije, iluzije ...
Lepo smo se imeli :)
Zdaj odhajam v Kambodžo, v Slovenijo bom prihajala občasno. In ob tej spremembi doživljam zelo različne odzive prijateljev, znancev in klientov. Kot sem že napisala, s svojci ni težav. Ostali pa .... nekateri se veselijo z menoj, nekaj pa jih zmajuje z glavo, češ, a otroke boš pa kar pustila, a nas boš pa kar pustila, za nas ti ni več mar, zaradi tega tvoje delo ni več takšno, kot je bilo, in podobno.
Torej, tako kot vedno. Če se kompulzivno odzivamo in pustimo svojim čustvom, da nas vodijo, bomo vse nerešene probleme, zamere, bolečine in podobno projicirali na človeka, ki s svojimi dejanji provocira - naše nerazrešene rane in bolečine.
Jaz s svojim odhodom tresem temelje varnosti. Vnašam spremembo, ki ni bila naročena, kot lahko npr. naročimo hrano v restavraciji. Ampak sprememba, ki se je nismo nadejali, lahko dodobra pretrese naše kosti in naša življenja, kot smo jih bili vajeni doslej.
Nikoli več ne bo, kot je bilo. Amen. To velja za vsak trenutek našega življenja, pa se tega zavemo le občasno. Ko se zgodi nekaj, kar nam ni všeč. Ko smo navezani na določeno stanje, osebo, prepričanje. Smo pozabili? Da smo živi le začasno? Da je vse, kar se nam dogaja, začasno?
Torej, kogar je prizadelo, da zapuščam svoje otroke, mora pogledati vase, kaj ga v resnici boli. Moji otroci že ne, če bi jih poznal in poznal situacijo, bi mu bilo to takoj jasno. Katera izguba? Katera neprebolena ločitev? Strah pred ločitvijo, zapuščenostjo, izgubo? Jah, kar na delo ;)
Še veliko hujšo reakcijo sem doživela, ko sem na Facebooku objavila, da oddajam psa. Takrat sem spoznala, da danes v Sloveniji živi veliko reinkarniranih Inkvizitorjev - in večinoma so ljubitelji živali ;) (malo za hec in malo zares, ja). Obsojali so me in kamenjali, kot da bi oddajala novorojenčka v roke hudobne mačehe iz Sneguljčice :D
Pes je srečen v novi družini, nihče ne trpi in nihče ni umrl. Skratka, kot v Sneguljčici, se je vse več kot odlično izteklo.
A berete kaj pravljice? Bom tudi o njih kaj napisala...
Ogledalce, ogledalce .... projekcije, projekcije ... iluzije, iluzije ...
No comments:
Post a Comment