Moj brand je SPREMEMBA!

Da.

V svojem življenju periodično delam redne spremembe. V mislih imam večje spremembe, bistvene, totalne, transformacije. Ne le kakšne nove barve las, novega stila oblačenja. Tudi teh sprememb je bilo veliko, a mi niso bile nikoli pomembne. Včasih pa so bile le zunanje sledilke ali napovedovalke pravih sprememb. Poznate tarot karte? Mislim namreč na spremembe, ki jih v Tarotu ponazarja karta Stolp – Tower.

  

Vidite?
Precej zoprna slika, pravzaprav. Stolp gori, vsi grozljivi zunanji vplivi so v polnem razmahu tegob, ljudje skačejo v globino, da bi se v paniki rešili oziroma ubili. Ehh, zoprno, ni kaj...

Zoprno rečem danes. Takrat je bilo velikokrat skoraj nevzdržno. Do roba, prav do roba vzdržnosti.

Na začetku so bile te pretresajoče spremembe nehotene. Boleče. Težke. Že v otroštvu. In nisem se zavedala, da so periodične. Še manj sem se zavedala, da mi prinašajo izkušnje in zorenje. Takrat mi je bilo to popolnoma nepomembno in tuje. Vse, česar sem se zavedala, je bila bolečina.

Recimo prva selitev, ki se je zavedam. Zaradi te sem trpela kako leto. Dokler ni prišlo do nove rošade. Nikakor se nisem privadila na novo šolo, dolgo nisem našla nobenega prijatelja. Temu je sledilo več menjav šol, selitve in še cel kup neželenih in bolečih sprememb. Lahko bi napisala knjigo. Mogoče kdaj bom ;)

Zadnja taka boleča in 'nehotena' sprememba v mojem življenju je bila, ko mi je razpadla družina. Moja sveža, srečna, mlada, krasna, varna in čisto idealna družina.

To je bila zadnja nehotena in res boleča sprememba v mojem življenju. Od takrat naprej delam zavestne spremembe. Moje življenje je že zaznamovano z njimi. To je moj 'brand', hočem-nočem.  Pomen izraza 'za stalno' postane prav zabaven, kadar ga želim vgraditi v svoje življenje. Le jaz sama vem, kako močno in najbolj na svetu sem si v preteklosti želela varnosti, doma in stalnosti. Danes mi je to popolnoma nepomembno in daleč, saj vem, da tega ni in da je to popolna iluzija. In sem svobodna. Zares. Za polno ceno. In dom je tam, kjer sem jaz. V meni.

V preteklosti so se z mojimi transformacijami kregali le moji bližnji. Saj veste. Domači ne marajo sprememb. Večina ljudi ne mara sprememb. Želijo, da je vsak dan isti, varen, kot v maternici ali vsaj kot v maminem naročju. Tega se v celoti ne zavedajo, da to v resnici pomeni konzerviranje (ubijanje) življenja. In si to želijo in se za to borijo na vse kriplje. Na to sem se že zdavnaj navadila. Ampak moja družina je bila na mojo srečo v nekaterih pogledih (čeprav mi to velikokrat ni bilo všeč) precej nekonvencionalna in svobodomiselna. Vsi smo bili vedno precej svobodni in nenavezani. Nikoli nismo delali drame iz tega, če smo se za nekaj časa ločili, je kdo kam šel, ipd. Jaz sem že kot otrok sama z avtobusom potovala iz Ljubljane k babici na Koroško. Še v osnovni šoli sem šla s sošolko za 14 dni na morje na Lošinj (tam ni bilo nobenih staršev in odraslih, bili smo trije sedmošolci) in potem sama s trajektom do Zadra, kjer so me pričakali starši. Skratka, samostojna do amena. Seveda je samostojnost tudi prva stvar, ki sem jo predala svojim otrokom.

In zdaj gremo vsak po svoje:

https://www.youtube.com/watch?v=86kqH8u0yuM

Hčerki v Luxembourg k očetu, jaz v Kambodžo. Nekaterim se zdita (pre)majhni in ubogi, ker bosta živeli brez mame. Meni pa sploh ne. Ne bosta živeli brez mame. Samo v stanovanju, kjer bosta živeli, se ne bom nahajala ;)

Temeljna esenca življenja je sprememba. To je zame Bog. Sprememba… in če tega kdaj v meni več ne bo, nikar ne hodite k meni….